Termalna voda

Izviri tople vode od nekdaj privabljajo množice zdravja in dobrega počutja željnih ljudi. Že stari Rimljani so dobro poznali blagodejne učinke vrelcev termalne vode. Verjetno niso točno vedeli zakaj, toda dobro jim je delo, ko so svoje od bojev in zabav izmučeno telo namočili v toplo vodo in se nato prepustili spretnim rokam izkušenih maserjev.

Danes, skoraj dva tisoč let kasneje, ni nič drugače. Še vedno našemu telesu izredno prijajo različne terapije v zdravilni termalni vodi. Za razliko od starih Rimljanov, pa danes vemo zakaj.

Zdravilna voda v Laškem in Rimskih Toplicah ima pri izviru temperaturo med 34 in 380C in v enem litru vsebuje od 370 do 430 mg raztopljenih različnih mineralov. Med njimi prevladujejo kalcijevi, magnezijevi, natrijevi in kalijevi kationi ter hidrogenkarbonatni anioni.

Poleg za organizem izredno ugodne temperature in bogate vsebnosti različnih mineralnih snovi, tvori laška termalna voda lepo oblikovane kristale, ki kažejo na to, da naša zdravilna voda izžareva močno življenjsko energijo, ima pozitiven, spodbujevalni vpliv na človeka, deluje dobrodejno na psiho in ravnovesje med dušo in telesom.

Dolina Gračnice

Reka Gračnica izvira pri Planini pri Sevnici, njen tok je skoraj ves čas usmerjen z vzhoda proti zahodu in se v bližini Rimskih Toplic izliva v Savinjo. Kamninska zgradba, relief in podnebne značilnosti so botrovali k nastanku krasne doline, ki jo je izoblikovala majhna reka. Njene značilnosti, posebnosti in lepote so že dolgo znane, zato ni presenetljivo, da je ta čudoviti košček laške občine vključen v evropsko ekološko omrežje varovanih območij NATURA 2000. Dolina reke Gračnice je pomembno botanično območje s številnimi ogroženimi in redkimi rastlinskimi vrstami. Močvirni obrežni biotopi so bivališča nekaterih ogroženih živalskih vrst, vlažni travniki so dom redkih ptic. Pa ne le to. Tu se naravne lepote prepletajo s kulturnimi znamenitostmi, ki celotni dolini dajejo rahlo skrivnosten, če ne kar magičen pridih. Čudoviti slapovi in slapišča ter seveda ostanki nekdanje mogočne kartuzije v Jurkloštru skrivajo zgodbe iz preteklosti, ki jih je vredno spet in spet odkrivati.

Rečiška dolina

V bližini zdraviliško termalnega kompleksa se v reko Savinjo izliva potok Rečica. Slikovita dolina, ki jo obdajajo slemena številnih planinskih vrhov, je bila v preteklosti znana po rudarstvu.

Prvi pisni viri o najdbi in odkopavanju premoga v bližini Laškega segajo v daljno leto 1767. Obsežnejša rudarska dela so se na območju Laškega izvajala v začetku 19. stoletja. Premog so kopali v bližini Breznega, Hude jame in Šmihela. Leta 1992 so proizvodnjo v Rudniku Laško, zaradi sprememb v energetski politiki, ustavili. Premoga je na tem področju še veliko, vendar je v velikih globinah.

Dolina Rečice je odlična izhodiščna točka za pohodnike in kolesarje, saj ponuja možnost vzpona na okoliške hribe Šmohor, Mrzlico, Kal, Govško brdo in Babo, okoli doline pa poteka tudi zanimiva Rečiška planinska krožna pot.

 

Sekvoje v parku Rimskih term

Rimske Toplice so ob odkritju zdravilne termalne vode hitro zrasle v mondeno zdravilišče, kjer se je zbirala smetana evropske visoke družbe. Kakor je bilo v tistem času v navadi, so eminentni gosti pogosto v park, ki se razprostira v bližini zdraviliškega kompleksa, zasadili kakšno eksotično drevo, ki bi naj spominjalo na njihov obisk v Rimskih Toplicah. Še dandanes obiskovalci zdravilišča, ki ponovno pridobiva staro slavo, lahko v parku občudujejo velika stara drevesa, ki izvirajo iz vseh koncev sveta. Med njimi so orjaški tulipanovci, španska, kavkaška in koloradska jelka, sivi in črn oreh, tise, ciprese, kanadska čuga …

Poglede občudovanja vseh obiskovalcev Rimskih Toplic pa prav gotovo najbolj pritegnejo sekvoje na gozdni jasi oziroma livadi, kot ji pravijo domačini. Posajene so bile leta 1879 v čast prihoda angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije. Drevesa so poslali iz londonskega botaničnega vrta Kew Gardens.

Zdraviliški park je bil leta 1993 razglašen za spomenik oblikovane narave.

Šmohorske lipe

Ljubitelje hribov vabi Šmohor. S svojimi 784 m nadmorske višine je ravno pravšen za popoldanski sprehod pa tudi za celodnevni izlet. Pot do koče na njegovem vrhu vodi preko pisanih travnikov in po ozkih poteh skozi na trenutke temne gozdove. Že tu pohodnike na vsakem koraku preseneti narava s svojo lepoto in radodarnostjo. Mogočna drevesa in čudoviti pogledi na okoliško pokrajino zbudijo čudenje in navdušenost.

Toda prva poslastica obiskovalce Šmohorja čaka prav na vrhu. Od Doma na Šmohorju se je treba podati le nekaj korakov proti cerkvici sv. Mohorja, pozidani v 15. stoletju. Ob njej kot simbol sv. Trojice in prijateljstva med ljudmi ponosno stojijo tri velikanske lipe. Domačini jim pravijo kar »turške« lipe, saj so bile posajene v času, ko so tod mimo proti Dunaju jezdili turški vojščaki.

Veliko zgodb lahko razberemo iz njihovih debel in krošenj. Vi pa lahko v eno izmed zlezete in se v njenem deblu zavijete v zgodovino.

Rastlinstvo Huma

Nad mestom se dviguje hrib. Že iz doline je videti poseben. Ne le zaradi svoje oblike, temveč zaradi poraščenosti. Vse skupaj izgleda, kot da bi bilo obrnjeno na glavo. Na nižjih pobočjih je zaraščen z iglavci, višje proti vrhu pa prevladujejo listavci. Pa to ni njegova edina posebnost. Ta je le posledica številnih požarov. Ti so v preteklosti večkrat uničili primarno rastje, ki je bilo kasneje s pogozdovanji nadomeščeno z za ta okoliš netipičnimi drevesnimi predstavniki. Enkratnost humskega rastlinstva so številne zavarovane cvetlice. Na primer avrikelj ali lepi jeglič, clusijev svišč ali encijan, črni teloh, divji klinček, kranjska lilija, navadni ruj, srhkodlakavi netreskovec in žanjevec. Na strmih skalnih pobočjih uspeva dišeči volčin, ki ga Laščani imenujejo ”humski rožmarin”. Opojna zlatica pa je endemit, ki raste samo na območju Zasavskega hribovja. Ker je strupena, so jo domačini med vojno pošiljali fantom, ki so služili v nemški vojski. Ob stiku s kožo na nogah je namreč povzročila nastanek mehurjastih izpuščajev in vojakom tako omogočila nekaj dni počitka.

Rastišče svišča na sv. Lovrencu

Skoraj čisto na meji med dvema občinama, na eni strani laško in drugi sevniško, stoji na hribčku, s katerega se odpira pogled na nakodrano Posavsko hribovje, majhna cerkvica o kateri kroži legenda o pastirčku Lovrencu. Ob njej narava enkrat na leto poskrbi za  modro okrasje na sveže zelenem travniku.

Clusijev svišč ali encijan je alpska rastlina, ki se je kot ledeniški ostanek ohranila ponekod v predgorju in je v Sloveniji zavarovana. Na Lovrencu (722 m) se vsako leto konec meseca aprila in v začetku maja razcveti na travniku ob cerkvici sv. Lovrenca iz 16. stoletja in s cvetovi ustvari modro preprogo. Z namenom zaščite je v letu 1993 Občina Sevnica sprejela odlok o razglasitvi rastišča clusijevega svišča na Lovrencu za botanični naravni spomenik, rastišče pa sodi med najlepše v Sloveniji.