5 šmohorskih dolin

PAJKOVA DOLINA
je travnato območje s severne strani Plesiš, ki je od nekdanje hišne številke Šmohor 29, danes 12a, nekoč segalo skoraj do Grilovega grabna na libojski strani. Na polovici doline, kjer jo prečka meja med Šmohorjem in Libojami, je na polovici 20. stoletja obstajala baraka, Trinova baraka, za hrambo orodja in tudi za spravljanje sena pred dežjem, ko transport na rečiško stran še ni bil zaključen. Od Grilovega grabna je ob Pajkovi dolini v preteklosti obstajal eden od dostopov iz Liboj na Šmohor. Pajkova dolina je bila v sredini 20. stoletja priljubljena točka smučarjev iz Laškega pa tudi iz Celja, saj se je na tej severni legi sneg obdržal do pomladi. Danes je Pajkova dolina v večjem delu zaraščena z goščavjem, le njen zgornji del prekrivajo travniki, občasno tudi posamezne njive. Izvor in čas poimenovanja doline nista znana.

Leskóvje je manjše, nekdaj večinoma z lesko zaraslo območje nad Trinovo barako, ki se je od Pajkove doline naslanjalo v breg v smeri Pernic.

KNEŠAKOVA DOLINA (Kneja, Kneje)
Kneja je najstarejše zabeleženo šmohorsko ledinsko ime za območje z južne strani Šmohorja med Pernicami in Tolstim do meje z Rečico. Zgodovinsko gledano gre najverjetneje za fevd, v sklopu katerega je Hanns Meusenreuter, kancler grofa Hermana II. Celjskega in ustanovitelj laškega špitala, dobil 1. decembra 1421 v posest, med drugim, tudi dve hubi pri Sv. Mohorju pri Rečici. Ko so bili leta 1436 Celjski, kot lastniki precejšnjega dela laškega gospostva, povzdignjeni v kneze, je bil to izjemen dogodek ne le zanje, temveč tudi za celotno prebivalstvo. O Hannsu Meusenreuterju, ki je bil lastnik fevda pri Sv. Mohorju pri Rečici, domačini verjetno niso govorili kot o kanclerju, ampak predvsem glorificirano o knežjem gospodu. Območje na Šmohorju v njegovi lasti so podložniki poimenovali na svoj način z namenom, da povedo, da je to zemljišče knežje – kneje, da se je nekaj pripetilo na bližnjem knežjem posestvu – u knei, skratka, območje bi bilo lahko najverjetneje od tod poimenovano Kneja oz. Kneje. Takšno poimenovanje se je obdržalo tudi v poznejšem obdobju, ko je območje pripadlo celjskim minoritom, tako kot mnoge hube z južne strani šmohorskega grebena, ki so predhodno bile v lasti Celjskih. Po ledinskem imenu Kneja, ki na podlagi najzgodnejših matičnih zapisov obsega južno šmohorsko območje med Pernicami in Tolstim, je najverjetneje nastal tudi priimek Knešak (po letu 1865 občasno poknjižen v Knežak). Na prvinski lokaciji se je obdržal vsaj od začetka vodenja laških matičnih knjig (1640) pa do konca 19. stoletja, kot hišno ime pa je pogosto v uporabi še danes. Da gre v primeru Kneje za ledinsko ime, ki zajema širši prostor, potrjujejo stari matični zapisi, ki poleg Knešakove tudi sosednjo domačijo s hišnim imenom Golouh uvrščajo na/v Knejo.
Iz Franciscejskega katastra iz leta 1825 je razvidno, da je bilo v takratnem obdobju, vse do koničaste meje Šmohorja z Rečico, tudi območje pod Golouhom dodeljeno Golouhovim, kar pomeni, da je nekoč celotno območje, ki ga tvori naravna meja s stranicami: šmohorski greben ter notranji podnožji Pernic in Tolstega, veljalo za Knejo.

FIŽOLOVA DOLINA (Fižólovo)
Fižolovo je prva oz. najnižje ležeča od treh značilnih dolin severnega pobočja Maliča. Leži severovzhodno od Leniš in je od tod oddaljena dobrih 200 m po makadamski cesti, ki vodi do vrha Maliča. Cesta se z Leniš rahlo vzpenja, z roba doline pa se vanjo spušča steza, ki vodi proti domačiji Cajnar in leži na libojski strani. Vzpon z Leniš nas privede v zmoto in nam daje vtis, da Fižolovo leži na veliko večji nadmorski višini od Leniš. Pravzaprav Fižolovo v njegovem osrednjem delu leži na enaki nadmorski višini kot Leniše (757 m), le da je njegova severna lega nekoliko manj ugodna za kmetovanje. Prvi naseljenci na Fižolovem so bili Zakotnikovi, kmalu po letu 1760, ki so hišno ime Fižol prinesli s sabo, to pa se je obdržalo vse do danes. Po površini je danes Fižolovo za več kot polovico manjše kot nekoč. Enako velja tudi za preostali dve višje ležeči dolini. Nekoč sta bili Fižolovo in Kolesjakovo s pašnikom povezani dolini. Fižolovo je imelo manjši vodni izvir, občasno pa so uporabljali kalano vodo, tako kot tudi njihovi sosedje na Kolesjakovem. Ukvarjali so se z živinorejo in poljedelstvom za lastne potrebe. Poleg Zakotnikovih so na Fižolovem živeli še Jelenškovi, Petelinškovi, Vizoviškovi, Mačkovi, poznejši lastniki pa so bile še družine Smeh, Podkoritnik in Lah. Od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je lastnica Fižolovega Lovska družina Rečica pri Laškem.

KOLESJÁKOVA DOLINA (Kolesjákovo)
Ko makadamska cesta zaokroži skozi smrekov gozd z južne strani Fižolovega in preseka travnato zaplato, z desne strani opazimo večje zravnano, skoraj okroglo travnato območje, ki je bilo nekoč enkrat večje. Območje je poimenovano Kolesjakova ráun (Kolesjakova raven) po hišnem imenu nekdanjih lastnikov je danes v lasti Kmetijske zadruge Laško.
Kolesjakovo je druga v nizu treh dolin s severne strani Maliča, po površini pa je še vedno največja med vsemi, čeprav je več kot polovica njene nekdanje površine danes poraščena z gozdom. Pašniki so nekoč povezovali vse tri doline, z opuščanjem paše, košnje in živinoreje nasploh pa so se doline osamile in skrčile. Orientirane so od juga proti severu, Kolesjakova dolina pa je izrazito podolgovata. Njena srednja nadmorska višina znaša okoli 790 m, kar je le za 30 m več od srednje višine Fižolove doline. V obdobju intenzivnega naseljevanja Šmohorja so Zupančevi zaobšli Fižolovo in se med letoma 1763 in 1773 naselili v naslednjo dolino v smeri Maliča, ki je kmalu dobila ime po njihovem hišnem imenu Kolesják, ki so ga Zupančevi prinesli s sabo na Šmohor. Zupančev rod se je na Kolesjakovem obdržal do leta 1934, po ženski strani, ko se je Marija Zupanc poročila z Jožetom Golouhom, pa vse do leta 1948. Takrat je domačijo prevzela Živinorejska zadruga v Laškem.

KÁVŠKOVA DOLINA (Kávškovo)
Kavškovo se nahaja zahodno od vrha Maliča (936 m), po površini pa je nekaj manjša od Fižolovega. S svojo srednjo nadmorsko višino 825 m je bila domačija Kavšek najvišje ležeča šmohorska domačija. Vzpostavil jo je Matevž Kavšek. Tako kot njegova sodobnika, Gašper Zakotnik s Fižolovega in Matija Zupanc s Kolesjakovega, je tudi Matevž Kavšek etapno gradil svojo šmohorsko prihodnost, le manj možnosti je imel za izbiro primerne parcele, pogoji za postavitev kmetije pa so bili tudi najtežji med vsemi tremi. Na podlagi rojstev Kavškovih otrok lahko sklepamo, da je bilo območje naseljeno med letoma 1770 in 1775. Da bi kmetija lahko živela v zahtevnih pogojih, so Kavškovi potrebovali pomoč, ki so jo zagotavljale družine svobodnjakov. Vodni viri so bili omejeni, čeprav so v poznejšem času imeli tudi vodnjak »na ranto«. Okoli leta 1825 je Kavškovo posestvo prevzel Anton Zupanc, Zupančevi pa so z njim upravljali vse do konca leta 1959, ko so odšli v dolino. Takrat je posestvo prevzela Lovska družina Rečica pri Laškem. Na podlagi prvih zapisov priimka Kavšek na Šmohorju lahko sklepamo, da gre za prvotni priimek Košak, ki izvira s Kala. S časoma se je na Šmohorju uveljavil priimek Kavšek, ki je prerasel v hišno ime in je kot ledinsko ime v uporabi še danes.
Ob zaključku opisov vseh treh dolin na severnem pobočju Maliča (Fižolova, Kolesjakova in Kavškova) lahko izluščimo nekaj njihovih skupnih značilnosti, ki nam osvetlijo tudi spremembe, ki so se na tem območju zgodile skozi pretekli čas:

• trebljenje gozda in zagotavljanje večje pašne ter obdelovalne površine je bilo značilno za vse tri domačije, Kavškovo pa so v začetnem obdobju naseljevanja zaradi trebljenja poimenovali kar »Nove Trebeže«;
• vodni viri so bili omejeni, zato so uporabljali tudi skupno šmohorsko napajališče;
• stanovanjski in gospodarski objekti vseh treh dolin so bili postavljeni v njihovem osrednjem delu, pomaknjeni pa so bili na njihova zahodna pobočja, tako da jih je jutranja svetloba prva dosegla, kar je ugodno vplivalo na dnevni ritem življenja na vseh treh domačijah;
• vse tri doline so bile nekoč med sabo povezane s pašniki, danes pa te površine prekriva gozd;
• v primerjavi z letom 1825 se je do današnjega časa obdelovalna površina dolin zmanjšala za polovico in več oz. jo je zarasel gozd ali grmovje, v posameznih primerih pa je šlo tudi za pogozdovanje.

VIRI: Vili Črešnovar in Bojan Šon.