B3 – Aškerčeva pot

Pot, poimenovana po največjem slovenskem pesniku balad in romanc Antonu Aškercu, vodi po krajih njegovega otroštva in odraščanja. Tod so tudi najdišča predmetov iz rimskih časov, obdobja turških vpadov in čarovniških procesov. Etnološko in literarno dediščino odkriva Aškerčeva domačija na Senožetih.

Aškerčeva domačija, Zidani Most

9,3 km

321 m

2-3 ure

Vrsta poti: tematsko-turistična pohodna pot

Zahtevnost: srednje zahtevna

Najnižja točka poti: 216 m

Najvišja točka poti: 537 m

Izhodišče poti: Zidani most (v bližini železniške postaje), GPS: 46.087968, 15.166227 ali  Rimske Toplice (ob vstopu v zdraviliški park), GPS: 46.120925, 15.202870.

Cilji na poti: Zidani Most, Širje, Brezno, Veliko Širje, Straže, Lukovica, Senožete – Aškerčeva domačija, Rimske terme z zdraviliškim parkom in Rusko stezo, Rimske Toplice, Globoko – Spominsko obeležje.

Opis poti in zanimivosti na poti

Aškerčeva pot poteka skozi kraje, ki so najtesneje povezani s pesnikovim otroštvom in odraščanjem. Speljana je skozi predele, ki so po zgodovinski strani zanimivi zaradi najdišč predmetov iz rimskih časov, obdobja turških vpadov in dogodkov iz časov, ko so na grmadah zažigali predvsem ženske, obtožene čarovništva. Tudi Aškerčeva domačija, zdaj muzej, ima pod svojo streho veliko zanimivosti, iz katerih se da razbrati, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Pot ima dva izhodišča:
Izhodišče poti 1: Železniška postaja v Zidanem Mostu – izhodiščna informativna tabla stoji 200 m od Želzniške postaje Zidani Most.

GPS: 46.087968, 15.166227
Izhodišče poti 2: Železniška postaja v Rimskih Toplicah – izhodiščna informativna tabla stoji 50 m od  TIC-a Rimske Toplice.

GPS: 46.120925, 15.202870

 

Opis poteka poti podajamo iz izhodišča poti 1 – po poti iz Zidanega Mosta v Rimske Toplice.

Na začetku poti si lahko v Zidanem Mostu ogledamo znamenite mostove in parno lokomotivo SH-1.

MOSTOVI V ZIDANEM MOSTU – Danes stojijo v kraju trije mostovi, dva železniška in cestni most. Zgrajeni so bili v letih 1826, 1846 in 1931. Prvi znani most je bil postavljen v času rimljanov (290 l. n.št.). Po mostu, ki je bil zgrajen leta 1223, je kraj dobil ime. V preteklosti je imel kraj več mostov, tudi preko Save (danes vsi mostovi prečkajo Savinjo).

PARNA LOKOMOTIVA SH-1 sodi med tipske lokomotive, ki jih je tovarna Vulcan v mestu Stettin (danes na Poljskem ) izdelovala za lokalne, pristaniške in industrijske proge. Izdelana je bila leta 1913 pod tovarniško številko 2907. Najprej je službovala na privatni železnici Liegnitz – Rawitsch. Označena je bila s številko 103, nato 102 in še pozneje kot 72d. Leta 1932 je bila izločena iz voznega parka in prodana. Verjetno je odtlej služila kje na Poljskem, saj je bila železnica Liegnitz – Rawitsch že pred letom 1939 meddržavna. (Liegnitz je bil v tedaj nemški Šleziji, Rawitsch pa na Poljskem.) Za njo se je izgubila sled, vse dokler se ni med 2. svetovno vojno pojavila na območju zasavskih premogovnikov. Nekaj časa je služila kot premikalka v Trbovljah, zadnja leta pa v Steklarni Hrastnik. Vzdrževala jo je kurilnica v Zidanem Mostu. Tam je bila leta 1975 muzejsko zaščitena, 1980 pa obnovljena in postavljena kot spomenik. Pri njeni obnovi je sodelovalo celotno vozlišče Zidani Most, pri čemer so prostovoljno delali tudi tamkajšnji mladinci. Ponovno je bila obnovljena leta 2001; aktivnosti je koordinirala nadzorna postaja Zidani Most. Lokomotiva je edina svoje vrste pri nas, zato ni bila nikoli uvrščena v vozni park JŽ. Tehnično je uspešna konstrukcija, čeprav je bila že ob rojstvu starikava: delovala je še na nasičeno paro, čeprav so že od preloma stoletja izde-lovali pregretoparne lokomotive. Zato je bilo njeno gospodarjenje s premogom in vodo slabše od podobnih sodobnejših. 

Na pohod po Aškerčevi poti z izhodiščem pri želežniški postaji v Zidanem Mostu se odpravimo levo ob regionalni cesti Zidani Most-Zagorje ob Savi. Po cca. 500 m, pri izhodiščni tabli poti B3, zavijemo desno v gozd in hodimo po obstoječi planinski poti, ki se zložno dviga do naselja Širje. Pri iztopu iz gozda sledimo oznakam poti čez travnik do asfaltne ceste, kjer zavijemo desno proti naselju in se ustavimo pri cerkvi Brezmadežnega spočetja Device Marije. Nedaleč stran od cerkve je pokopališče, kjer je grob pesnikovega brata Miha.

ŠIRJE – CERKEV BREZMADEŽNEGA SPOČETJA DEVICE MARIJE – Cerkev je bila zgrajena leta 1747 na mestu, kjer je že pred letom 1689 stala kapelica. V osnovi romanska enoladijska cerkev, s triosminskim prezbiterijem in zvonikom z zakristijo na jugu, neoromansko zunanjščino in s prezentiranimi romanskimi okni, je bila od svojega nastanka večkrat prezidana. Notranjost krasijo trije oltarji: Marijin, Lovrov in Anin oltar ter orgle iz leta 1834 (8 registrov), ki jih je leta 1949 obnovil Vinko Rebolj iz Maribora. Od prvotnih treh zvonov je ostal le 60 kg težak bronast zvon; leta 1737 ga je vlil Luka Dimic iz Ljubljane, druga dva zvonova sta železna in so ju po drugi svetovni vojni prinesli iz nekdanjih čuvajnic. Do leta 1839 je cerkev obdajalo pokopališče.

Napis nad vrati: Marija, v Širju stanuješ, v nebesih kraljuješ, le prosi pri Bogu za nas.

Pot nadaljujemo po asfaltni cesti mimo Dvorca Širje.

DVOREC ŠIRJE (SCHEUERN) je nastal iz prvotnega stolpastega dvora širskih vitezov, omenjenega leta 1385 kot hof ze Scheyer. Leta 1337 je omenjenih kar sedem bratov Scheyrov, leta 1374 savinjski arhidiakon dominus Vlircus de Schir, leta 1377 Herman de Scheyr, leta 1463 Hans in Jurij Sirska, leta 1613 pa Hildebrand in Ivan Krištof pl. Scheyra. Leta 1630 je Esther p1. Scheyer prodala dvor baronu Jerneju Valvasorju, pet let pozneje so ga zasedli in oplenili uporni kmetje, nato so bili lastniki Adam Asch, baron Karel Egkh, Andrei Kopriva od leta 1663, rodbina Curti po letu 1680, gospodje Strassbergerji od leta 1726, Antonija Robida leta 1730, kasneje še več drugih. Od leta 1802 je dvorec imel Franc Rath, nato rodbina Krammer in od konca 19. stoletja Albert Dommes. Leta 1897 požar docela uniči grad. Pred drugo svetovno vojno je Širje imel v lasti lekarnar Janko Koritsky iz Ljubljane, danes pa so v stavbi stanovanja.

Nadaljujemo pot z rahlimi vzponi in spusti skozi vasi Brezno, Straže, Lukovica do zaselka Senožete, kjer se ustavimo na Aškerčevini – domu pesnika Antona Aškerca.

AŠKERČEVINA – DOMAČIJA PESNIKA ANTONA AŠKERCA – Hiša, v kateri je prebival s svojo družino, je dolgo po njegovem odhodu (ko je imel 12 let) dajala streho naslednjim generacijam Aškercev. V 80. letih 20. st. pa je uspelo zagnanim kulturnikom doma in s pomočjo cele Slovenije domačijo spremeniti v kulturni spomenik, tako da si vsak obiskovalec lahko ogleda hišo in njeno notranjost tako, kot je bila v Aškerčevem času.

V kmečki hiši obiskovalce pozdravi peč, ki je velikokrat topla. Kolovrat je ne dolgo nazaj še »gostil« volno, čelešnik (na peči), ki je držal trsko za osvetljevanje, pa že dolgo ni imel dela. Črna kuhinja, ki je bila nasproti vhodnih vrat, je danes le še spomin. Le vonj ožganih sten nas za trenutek popelje v preteklost.

Prijazen pranečak Avgusta obiskovalce popelje po hiši in marsikaj pove. Tudi kaj takšnega, česar ni moč najti v knjigah

Domačija pa ni le kulturni spomenik, namenjen samo ogledu, ampak se v njegovi okolici in v sami hiši odvijajo prireditve – nekatere že kar tradicionalne (Pohod po Aškerčevi poti, literarni večer, večer pevskih zborov). Družina Aškerc je vedno pripravljena sodelovati z društvi in posamezniki v kraju in izven njega.

Vodeni ogled POPOLDAN S PESNIKOM
Več TUKAJ >>

Aškerčevi s sonaravnim kmetovanjem, vzrejo drobnice, izdelavo ovčjih sirov in drugih mlečnih izdelkov, čebelarstvom in zeliščarstvom vabijo tja, kjer je nekoč živel pesnik Anton Aškerc. Skrbijo za muzejsko zbirko in za značilno arhitekturno dediščino. Nudijo oglede domačije, degustacijo in nakup izdelkov.

Od tu se spustimo po cesti do kompleksa Rimskih term, desno (nasproti hotela Sofijin dvor) stojijo znamenite orjaške sekvoje.

SEKVOJE – znamenite sekvoje so posadili leta 1879 v čast prihoda angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije. Prinešene so bile iz Kew Gardens parka v Londonu in ponosno stojijo še danes. Dolino Rimskih Toplic obdajajo gozdnata pobočja okoliških hribov, v sebi pa hrani bujno vegetacijo eksotičnih rastlin. Rast jim omogoča blago predalpsko podnebje in bližina termalnih vrelcev. V zdraviliškem parku najdemo drevesa in rastlinje iz vseh kontinentov sveta. Tu domujejo svetovno znane orjaške sekvoje ali mamutova drevesa, kanadska čuga, japonska hiba, japonska cipresa, tisa, virginski brin, kalifornijska cedra….

Enkratno doživetje, ki ga ne smete zamuditi je sprehod po sprehajališču »Ruska steza« v neposredni bližini zdraviliškega kompleksa. Od hotela Sofijin dvor nadaljujemo pot po cesti in sledimo oznakam poti mimo TIC-a Rimske Toplica do regionalne ceste Celje-Zidani, ki jo prečkamo na prehodu pri bazenskem kompleksu Aqua Roma. Da pridemo do železniške postaje v Rimskih Toplicah samo še prečkamo most čez reko Savinjo.

Pohodno pot lahko prehodimo tudi v obratni smeri od opisane.

GLOBOKO pri Rimskih Toplicah
Anton Aškerc, največji slovenski pesnik balad in romanc, se je rodil 9. januarja 1856 v revni s slamo kriti koči na Globokem pri Rimskih Toplicah mami Agati Knez in očetu Antonu Aškercu. V tej revni koči je preživel zelo malo časa, koča je dolgo let samevala in ob njegovi smrti, 10. junija 1912, je že skoraj razpadla.
Anton Boštele je zapisal:
…” zeleni mah prerašča golo sleme,
pred pragom poganja trava,
poti so mrtve ….
Le studenec teče noč in dan, ….”

V marcu leta 2006 so člani KD Anton Aškerc Rimske Toplice na ostalinah rojstne hiše pesnika uredili prostor in postavili so obeležje v obliki črke A in pritrdili marmorno ploščo.

Namig: Avto pustite na parkirišču v Rimskih Toplicah, se z vlakom odpeljite do Zidanega Mosta in se po Aškerčevi poti vrnite v Rimske Toplice; ali obratno.