+27℃
Trgovina 0

V košarici ni izdelkov.

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin,

12. oktober 1889 – 14. januar 1950

 

Poliglotka, učiteljica tujih jezikov, pisateljica, ljubiteljska etnologinja in svetovna popotnica, ki je v osmih letih, od 1919 do 1927, prepotovala svet

 

Trst – Genova – Peru – Panamski prekop- San Francisco – Havaji – Japonska –  Koreja  – Kitajska – Formoza/Tajvan –  kanton Hongkong/Kitajska – Filipini – Avstralija – Nova Zelandija – Fidži – Nova Kaledonija – Novi Hebridi – Salomonovo otočje – Nova Gvineja – Indonezija/Java, Sumatra) – Singapur – Tajska – Burma – Indija – Eritreja/Somalija) – Sueški prekop – Benetke – Celje

 

Drugačno otroštvo

Alma, rojena v Celju na dan Sv. Maksimilijana leta 1889, je bila edina hči priletnih staršev. Mama, rojena leta 1844, je bila priljubljena učiteljica v nemški dekliški šoli. Oče, rojen leta 1829, je bil ob njenem rojstvu že 10 let upokojeni major avstro-ogrske armade. Alma v knjigi o svojem otroštvu in mladosti (Sama, 2010) popisuje odnos matere do Alminih hib, zaradi katerih jo je pogosto vodila k različnim zdravnikom.  Oče je kmalu umrl, Alma pa je otroštvo preživljala v družbi varuške in družabnice Mimi, s katero je preživela tudi počitnice v Laškem, kamor so jo poslali na okrevanje po oslovskem kašlju. Zaradi »pohabljenosti« kot 15-letnica odide v Ortopedski zavod v Ljubljani.

Jezikovna mladost

Do svojega 18 leta se privatno uči francoščine in angleščine. Za oba jezika opravi državni izpit. Usposobljena je za poučevanje jezikov. Leta 1908 se preseli v London. Ob delu v prevajalskem uradu se uči tujih jezikov in leta 1914 na londonski Society of Art opravi izpite za osem jezikov. Vmes jo navdušuje vzhodnjaška filozofija in uči se tudi osnov sanskrta. V času bivanja v Londonu obišče Celje v spremstvu sina kitajskega mandarina, s katerim sta razmišljala tudi o poroki.

Skandinavska leta na poti domov

Kmalu po začetku 1. svetovne vojne je kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu obravnavana kot državljanka sovražne države, zato se odpravi v Skandinavijo. Na Norveškem in Švedskem se preživlja s poučevanjem jezikov,  prosti čas pa preživlja v knjižnicah. Napiše tudi prvo knjižno delo – dramo, ki izide leta 1918. Spomladi tega leta se vrne v Celje in ustanovi šolo za tuje jezike.

8 let na poti

V Celju se pripravlja na pot na Japonsko. Kupi si Eriko, njen sloviti pisalni stroj, ki je z njo obredel svet, obiskuje učne ure slikanja in se uči zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Za na pot si pripravi tudi lastni 10-jezični slovar. V Celju stopi na vlak 24. novembra 1919. Takrat še ne ve, da se bo vrnila šele ob koncu leta 1927. Potuje z ladjami in vlaki v najnižjih kategorijah. Njena prva pot jo vodi v Južno Ameriko (Peru), jeseni leta 1920 je prevajalka v uradih, povezanih z gradnjo panamskega prekopa, leta 1921 potuje po srednji Ameriki in Mehiki, avgusta je v San Franciscu v ZDA, nato pa se napoti na Havaje. Leta 1922 prispe na sanjano Japonsko, kjer dobi delo na nemški ambasadi. Leto kasneje odpotuje v Korejo, od tam v Mandžurijo in nato na Kitajsko. Na Tajvanu (tedaj Formoza) obišče celo lovce na glave. Po Hongkongu odpotuje v Avstralijo, nato Novo Zelandijo in tihomorske otoke. Na Novi Gvineji živi med domačini. Zboli za malarijo in tropsko dizenterijo, sreča se tudi s kanibali. Leta 1926 potuje po Indoneziji, Javi in Sumatri, Malajskem polotoku, Tajski in Burmi, leto kasneje v Indiji obišče Kalkuto, Agro, Delhi, Lahore in Karachi. Ko ji mama sporoči, da je bolna, se odloči za pot domov. Zbirateljski predmeti z njenih poti so zdaj v Pokrajinskem muzeju Celje.

Desetletje evropske slave 

Prvo desetletje po vrnitvi živi v rodni hiši v Celju. Ureja zapiske s poti, objavlja potopise in prireja predavanja.  Njene knjige zbujajo pozornost evropske javnosti in številni gostje prihajajo k njej na obisk v Celje. Med njimi je tudi novinarka in slikarka Thea Schreiber Gamelin, ki ostane z Almo do smrti. V 30-ih letih 20. stoletja se Alma poglablja v teozofijo in starodavne civilizacije. Hodi na dolge pohode. Dogodivščine s poti po Sloveniji popisuje v popotnih dnevnikih, opremljenih z botaničnimi skicami. Dnevniki, najdeni leta 2021, so pod naslovom Peš po domačih krajih, leta 2023 izšli v knjigi Peš po domačih krajih (prevajalka Jerneja Jezernik, Mohorjeva  družba).

Težavno življenje vojnega obdobja

V zaostrenih razmerah pred drugo svetovno vojno Alma Karlin, ki je vsa svoja dela pisala v nemškem jeziku, iz protesta proti nacizmu preneha objavljati v nemškem tisku, v svoji hiši skriva novinarja in protinacista. Zaradi pritiska Nemcev v Celju svojo hišo v središču Celja (v drugi svetovni vojni je bila hiša porušena v bombnem napadu) zamenja za hišo v Zagradu. Med drugo svetovno vojno jo je gestapo zaprl, proti koncu vojne pa se pridruži partizanom, ki naj bi ji omogočili, da bi se z osvobojenega ozemlja v Beli Krajini odpravila k Angležem v italijanskem Bariju in potem naprej. To se ne zgodi. Konec vojne je dočakala v Dalmaciji.

Zadnja leta

Po vojni Almino in Theino bivališče v Zagradu nacionalizirajo, prijateljici pa se preselita v hišico v Pečovniku, kjer ju pesti hudo pomanjkanje. Alma kljub bolezni nadaljuje s pisanjem vse do svoje smrti, 14. januarja 1950. Pokopana je na Svetini – na eni od njenih priljubljenih pohodniških lokacij. Na vaškem pokopališču je sama izbrala prostor svojega zadnjega počivališča in nanj po pričevanju domačinov tudi sama zasadila trdolesko  (Euonymus europaeus). Botanično ime Euonymus v grščini pomeni imeti srečo, kar je Alma verjetno vedela.

Doživite in delite z nami

Pridružite se nam ali pa delite vaše zgodbe in doživetja na #myLaško.

Doživi Laško in se prijavi na naše e-novice

Sledite nam na Instagramu @lasko_slovenia

Spletno mesto uporablja piškotke za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaših izkušenj. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih .

s tem dovoljujem uporabo podatkov za vse spodnje namene.