Aida Husic Dahlen, norveška paraolimpijka, dvakratna evropska prvakinja, dobitnica srebrne in bronaste medalje na svetovnih prvenstvih v namiznem tenisu ter več kot 80 odličij z različnih namiznoteniških turnirjev za športnike invalide, razred 8

Na kaj pomislim, ko mi kdo omeni Laško? Poleg 11 medalj, ki sem jih v zadnjih 10 letih osvojila na Slovenia Open Thermana Laško in ki jim bom še kakšno dodala naslednje leto maja, pomislim na to, da se v Laškem res dobro počutim. Ljudje so prijazni, dvorana je odlična, bazeni so super. Tukaj je lepo, zeleno in tukaj med drugim tudi – plešem!  Ko se konča majski turnir, je na zaključni prireditvi plesna glasba in tu je vedno kak fant, ki me zna voditi, da lahko res lepo zaplešem v paru 😀 Drugod sem večkrat v naravnem lovljenju ritma glasbe. Nisem ravno Michael Jackson, ki ga rada poslušam, a voljo do plesa imam skoraj njegovo!

 

Kot da bi se vračala domov

Ko pomislim na Laško, lahko pomislim tudi na moje domače mesto Kristiansand. Čeprav gre za dve zelo različni mesti, v meni zbujata morda kar malo podoben občutek. Kristiansand je moj dom, tam sta moja starša, ki sta me pri 6 letih posvojila (rojena sem bila v Sarajevu) in saj veste, ko greš domov, te navda tisti prijetni občutek. Laško je poleg Kristiansanda morda edino mesto, ob katerem se mi tudi pojavi to veselje: o, v Laško gremo! Fino. Veselim se ga! Čeprav priznam tudi to, da jaz res rada potujem in zato kakšnega velikega domotožja nimam. Rada poskušam lokalno hrano, v Laškem seveda tudi domače svetlo pivo Laško, ki mi je všeč.  Prijalo bi tudi ob moji najljubši jedi – musaki!  In prijalo bi, če bi ga tukaj, v Laškem, lahko spila s prijateljico iz otroških let, iz Kristiansanda. Hej, Helena – glej, za spremembo te pozdravljam prek laškega bloga in ne prek snapchata!

 

Enkrat bom prišla tudi do vrha Huma

V Laškem se rada sprehodim ob reki. Tukaj je vedno vse zeleno in veliko cvetja je povsod! Potem se ozrem navzgor na hrib nad gradom in pomislim, da bi rada šla tja do vrha. Do zdaj še ni bilo časa za to, saj je naš urnik res poln. Zdaj, na pripravah, imamo treninge dopoldne od devete do enajste ure in popoldne od šestnajste do osemnajste, vmes pa je čas za počitek in za študij. Študiram na Norwegian School of Sport in usmerjam se na področje trenerstva. Čeprav sem z namiznim tenisom začela relativno pozno, pri 12-ih letih, in bila na prvi tekmi šele pri 18-ih, imam zdaj, pri skoraj 29-ih, občutek, da sem v športu že dolgo in da mi je tu dobro. Všeč so mi vse te tekme in potovanja in rada bi ostala v tem svetu. Morda bom v prihodnosti trenerka.

 

Ker ne veš, če ne poskusiš!

Ko pomislim na Laško, lahko pomislim tudi na različne vidike dostopnega turizma. Tukaj je dobro poskrbljeno za invalide. Mislim, da tudi kolegi na vozičkih tukaj res nimajo težav, s kakšnimi se srečujemo kje drugje. To lahko povem na osnovi izkušenj. Pomembno je, da je dovolj prostora, da ni težav pri vstopih. V Laškem to dobro vedo. Upam, da bodo to vedeli tudi na Japonskem, kamor grem naslednje leto na paraolimpijske igre 2020! Od tam si želim priti z medaljo. Ja, rada osvajam vrhove. In verjamem, da lahko vsak osvoji kakšnega svojega! Vsakomur in vsem, ki mislijo, da česa ne zmorejo zaradi invalidnosti, bi rada rekla, da je treba poskusiti. Vse prevečkrat kdo že vnaprej misli, da česa ne zmore. Ne moreš vedeti, če nisi poskusil.

 

Kot običajno precej veselo dekle, ki je imelo srečo, da se je zaradi športa preizkusilo npr. tudi v manekenstvu 😀 (imela sem to čast, da sem predstavljala oblačila naše olimpijske ekipe) in prepotovalo precej sveta, pa tudi kot ambasadorka fondacije STIFTELSEN VI, ki si prizadeva za večjo kakovost življenja invalidov, bi včasih kar zakričala: poskusi vendar!

 

Pozdrav iz Laškega pošiljam vsem, ki boste še marsikaj poskusili!

Se vidimo naslednje leto maja. Morda celo na Humu!

Do takrat pa na https://www.instagram.com/aida_dahlen/

 

Več o Aidi:

® https://en.wikipedia.org/wiki/Aida_Dahlen

® http://stats.ipttc.org/en/profiles/3153?resource_id=3153&with_medals=1