V košarici ni izdelkov.
Jernej Slapšak, Učna in ogledna kmetija Slapšak
Ko stojim pred vhodom v že zdavnaj opuščen rudniški rov na našem posestvu, se spomnim, kako smo ga čistili, da bi prišli do izvira vode za našo kmetijo, kako smo vse te velike količine materiala nasipavali zunaj in naredili poti, ob njih pozidali kamnite opore. Takrat sem bil srednješolec, zdaj sem oče dveh otrok, ki skrbi za turistično in ogledno Kmetijo Slapšak s to nenavadno Polhovo jamo. V njej rastejo kapniki, v njej so jezerca vode, v njej živijo jamske kobilice, vanjo vstopajo ljudje, ki pridejo od daleč tudi zato, ker jih zanima zgodovina rudarjenja. Zdaj, po dobrih 30 letih, odkar je ta kos Zemlje naš, o tej jami vem veliko. A me o njej še vedno veliko naučijo ljudje, ki pridejo k nam na oglede. Vse več je tistih, ki pridejo v Laško prav zaradi tega starodavnega rudnika svinca.
Polhova jama je velika posebnost daleč naokoli
Rudnik v Padežu je deloval v 16. stoletju, ko so rudniki rasli kot gobe po dežju! Veliko jih je bilo – tudi na laškem območju. Njihovi ostanki so marsikje, a le malokje koga zamika, da bi to dediščino uredil. Naša Polhova jama je zato velika posebnost daleč naokoli. Rovi, ki jih lahko zdaj pokažemo, so bili del prezračevalnega sistema. Izkopani so v zelo trdo skalo, v 300 milijonov let star peščenjak, eno najstarejših analiziranih kamnin na območju Laškega. Če potrkamo po tej skali v jami, lepo doni, kar tudi kaže na to, da so skale res trde. A tudi na takih zna voda narediti posebne oblike – kapnike.
V jami je ves čas okoli 9 stopinj in toliko ima tudi voda, ki je v posebne sorte vodnjaku, v katerem je 20 metrski originalni hlod s sredinsko luknjo – tako rekoč lesena cev, po kateri so že pred stoletji črpali to izjemno čisto vodo, ki danes napaja tudi nas.
Bistvo je v gozdu
Naša jama je del gozdne učne poti Perkmandeljc in obiskovalci prav tako kot v jami uživajo tudi na krožni poti. Kar jih najbolj navduši je preprosto to, kar je največja prednost Laškega: mir. Sem, kjer so nekoč kopali svinec za vojaške potrebe, pridejo ljudje po mir. Blizu hiše je veliko otroških igral in veselega otroškega žvrgolenja, v gozdu, pod katerim so ostanki rudnika, pa je predvsem mir, ki ga gostje doživijo kot nekaj neverjetnega – zelenega, dišečega, mirnega, a živega. Tu in tam jih presenetijo kamni – ta naš peščenjak in kremen, ki so ga nekoč tudi kopali in v Celju prodajali, da so nakupili »fasungo« – potrebščine, ki jih niso pridelali doma. Ta gozd je od nekdaj ljudem dajal res veliko! Meni daje tudi gradivo za mojo drugo strast – oblikovanje posebnih lesenih predmetov.
Les ima skledo, žlico ali kaj drugega že v sebi
Les, ki je bil vsaj nekaj časa tu pri nas, v Padežu, obiskovalci Laškega srečajo, ko jim v laški Pivnici Savinja prinesejo desko s čim dobrim ali ko jih na gradu Tabor na lesenem podstavku čaka kakšna posebna žlica. A najlepše reči, ki jih jaz najdem v lesu, so drugačne, unikatne. Iz posebnih kosov lesa naredim tisto, kar se mi zdi, da je že v lesu. Samo to, kar je odveč, odstranim in nastane posebna luč, drugačna skleda, žlica za obuvanje čevljev ali kaj čisto drugega! Ob gozdu živim in nekaj parkov smo urejali zadnje čase. Med podrtim drevjem je bila tudi 400 let stara tisa, moje najljubše drevo. Izjemen les ima. Uporabim ga za zares posebne reči. Ne delam lokov, zaradi katerih so tiso v srednjem veku skoraj iztrebili, ampak prijazne stvari, ki so vredne truda, ki ga terja ta samosvoj, trd in elastičen les.
Tudi kaj novega bo obkroženo s starim lesom!
Nekaj mojih lesenih izdelkov je bilo na razstavah. Morda bodo nekoč ljudje k nam v Padež prišli tudi zaradi galerije lesenih lepot! Morda bodo čez leta lahko prespali v starih lesenih objektih, ki so ostali še od časov rudarjenja. Tri lesene stavbe čakajo na nove načrte. Material za njihovo obnovo se počasi nabira. Streho zanje bomo verjetno naredili doma – ročno, z modelom za streho »karo«, ki jo en objekt še ima. Vesel sem, da smo ta model našli in da ga je brat že preizkusil. Karkoli bomo že še naredili, bo narejeno tako, kot znamo: v naravi, z naravo in s tem mirom, ki je pri nas res posebne sorte.
