Tatjana Šolar, lectarka

Živeti v Laškem meni pomeni živeti s čebelami! Če prav pomislim, so se čebele na Strmci 81 a, kjer smo Šolarji doma, naselile prej kot naša družina. Z možem sva kupila parcelo, potem pa sva 8 let čakala na dovoljenja, da sva lahko tu zgradila tudi hišo. V tem času sva imela na parceli čebelnjak in sva tu obiskovala najine čebele. Ker so naju kdaj tudi pičile, sva sem zagotovo prihajala tudi na apiterapijo! Takrat dobrih učinkov, ki jih ima za zdravje in dobro počutje zrak iz čebelnjaka, včasih pa tudi čebelji strup, še nismo tako imenovali. A že takrat je bilo običajno, da je imel čebelar v prostoru za panji tudi kakšno mizo in ležišče. Ko je deževalo, je bilo prav romantično poslušati šumenje čebel in dežja hkrati.

 

 

Moji lecti so tisti z večbarvnimi rožicami

Takšnih reči se mimogrede spomnim v času okoli letošnjega Svetovnega dneva čebel. Čez dan je v tem času še malo več dela s predstavitvami na čebelarskih prireditvah in v domači trgovini z našimi medenimi izdelki kot druge dni. Ob večerih, ko si običajno vzamem nekaj ur za krašenje lectov, pa je tako, kot sem navajena. Radio igra, ure tečejo, včasih je z mano kozarec medenega piva, jaz pa delam to, kar najbolje znam in kar res rada počnem. Osnove iz testa z velikim deležem medu, ki smo jih že prej več dni pripravljali, krasim z različnimi motivi. Najraje ustvarjam rožice. Moje so večbarvne, melirane in po njih je mogoče prepoznati, kateri med vsemi slovenskimi lecti so izpod mojih rok. No, vsaj tako mislim, ker sama dobro vem, kakšne značilnosti imajo izdelki drugih slovenskih lectarjev. ( Upam da tudi oni vedo, da so melirane rožice moj lectarski podpis.) – ta stavek prosim črtajte!

 

Slovenski nagelj za v Afriko

Včasih domišljijske, drugič bolj realistične rožice so povezane z značajem Laškega in Slovenije. Našim čebelam je tu dobro, ker je vse tako zeleno! V Laškem ni industrije, veliko je ekoloških kmetij in okoli nas so cvetoči travniki in drevesa. Že samo z najbližje lipe, ki raste le nekaj metrov od našega učnega čebelnjaka, čebele prinesejo res veliko medu!  Vse pomembne sestavine za naše medene izdelke so lokalne. Vse naše vrste medu so s področja Laškega in okolice, za vse drugo se potrudimo da je odlično in da je slovensko. Napisi na naših lectih so praviloma slovenski in celo ko sem dobila naročilo za veliko lectovo srce, namenjeno dekletu v Afriki, sem ga okrasila s slovenskimi nageljni. Na vse strani sveta so že šli lecti iz moje delavnice. S seboj jih odnesejo turisti, pa tudi študentje, ki pridejo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani spoznavati slovenščino in kakšne slovenske spretnosti, med katerimi je tudi lectarstvo.

 

Doma se razvajamo z medom

Med naših čebel je v shemi  slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo. Je tudi osnova za naše lecte, medenjake, različne medene pijače in naše posebne izdelke iz medu z dodatki, kot so cvetni prah, matični mleček, ameriški slamnik, rdeča pesa ali smrekovi vršički. Seveda pa ga uporabljamo tudi v domači kuhinji! Pri nas pečemo medene pite, ki jih imajo vnučke najraje  in majhne medene potičke. Piščanca pred peko namažemo z medom, koščke sira pa si najraje začinimo z medom, v katerem so se namakali smrekovi vršički. Lepo je, ko je to, kar je zdravo, tudi tako dobro!

 

 

Včasih tudi počivamo

To, kar ponujamo obiskovalcem, sami seveda tudi temeljito preizkusimo. Ko si je treba spočiti, poslušam bučanje čebel. Zdaj to počnem v naši medeni pravljici – v čebelnjaku na dvorišču pred trgovino, kjer mene sprosti masažni stol, gostje pa si lahko tu privoščijo tudi pravo medeno masažo. S tem, kar ponujamo, so zadovoljni. In zato smo zadovoljni tudi mi.

 

Ob svetovnem dnevu čebel, ki ga praznujemo na pobudo slovenskih čebelarjev, pošiljam poseben pozdrav vsem, ki se že radi vračate k nam, in vsem, ki se še boste!